Terapevtsko jahanje

TERAPEVTSKO JAHANJE  je zdravilska dejavnost, ki ugodno vpliva na gibalne in psihosocialne funkcije ter dinamično zdravljenje, usmerjeno je na celotnega človeka (telo, dušo in duha). Ni namenjeno le odpravljanju ali zmanjševanju bolezni in motenj, ampak tudi razvoju potencialov, samouresničenja, razvoja socialnosti in humanega odnosa. Terapevtsko jahanje je zaradi svojih pozitivnih vplivov na človeka lahko dobro dopolnilo klasičnim medicinskim terapijam, a ne njihov nadomestek.

 

HIPOTERAPIJA

Beseda hipoterapija je sestavljenka iz dveh grških besed, hippos (grško konj) in therapeia (grško zdravljenje). Hipoterapija je medicinsko-terapevtski postopek – fizioterapija na nevrofiziološki podlagi, pri kateri sodeluje konj. Predpiše jo zdravnik, izvaja pa ustrezno usposobljena ekipa, v kateri sodelujejo:

  • fizioterapevt-ka, ki je opravil-a dodatno izobraževanje na področju hipoterapije, ki se izvaja v nekaterih državah EU ter pridobil-a status inštruktorja jahanja
  • vodnik konja
  • po potrebi pomožni terapevt oz. spremljevalec
  • konj

Potreben je primeren prostor, izjemnega pomena je izbira konja. Le-ta zavisi predvsem glede na velikost, obliko hrbta, značilnosti konjevega hoda, starost, temperament, učljivost itd., za konja pa je treba tudi pravilno skrbeti. Glavni efekt predstavlja tridimenzionalno gibanje konja, ki preko konjevega hrbta prenaša na pacienta 90-110 nihalnih dražljajev na minuto, kar je podobno število kot pri človekovi hoji. Konj reagira na prenos jezdečevega težišča in spremembo ritma s spremembo tempa in smeri, saj je usklajenost njunega težišča in ritma osnovni pogoj za ravnotežje in udobje konja. Gre za stimulacijo mišično gibalnih impulzov. Ker se številni impulzi s konja prenašajo na jezdeca, mora fizioterapevt vedeti, kaj ti impulzi predstavljajo za posameznika pri nevroloških gibalnih motnjah. Nestrokovno izvajanje hipoterapije lahko gibalno motnjo še poslabša. Terapevt pomaga pacientu na konju, da se prilagodi ritmičnemu nihanju. Popravlja njegovo držo, če je pacient majhen, sedi terapevt za njim na konjskem hrbtu. Pri gibanju naprej na konju pacient brez naporov vadi simetrično obremenitev sedišča, hrbtenica mora biti vzravnana. S prilagajanjem konjskemu gibanju se sprosti mišični tonus in vzpodbudi občutek za ravnotežje. Tega v telovadnici z nobeno vadbo in nikakršno napravo ni mogoče doseči. Gibanje je tukaj večdimenzionalno, gre za gibanja naprej-nazaj, gor-dol, za rotacije in gibanja z ene na drugo stran. Poleg tega konjev hod povzroča mehke dražljaje, ki sproščajo mišični tonus in izgrajujejo centralni mišični tonus. Gre tudi za prekinitev napačnih vzorcev in enakomerno ponavljanje pravilnih gibalnih vzorcev. Posebnost hipoterapije pa je odnos, ki nastane med človekom in živaljo in vsekakor ni zanemarljiv, vpliva pa tudi na večjo motivacijo pacienta za sodelovanje na terapiji.

 

TERAPEVTSKO – PEDAGOŠKO JAHANJE

Pojem terapevtsko-pedagoško jahanje zajema pedagoške, psihološke, psihoterapevtske in socialno-integrativne učinke s pomočjo izučenega konja pri otrocih, mladostnikih in odraslih pri naslednjih indikacijah:

  • vedenjske motnje
  • čustvena prizadetost
  • težave pri učenju
  • motnje zaznavanja in govorne težave
  • problemi na socialnem in emocionalnem področju
  • slabovidnost in naglušnost

Izvaja ga pedagog ali psiholog, specialni in rehabilitacijski pedagog (defektolog, specialni pedagog – zaradi sprememb v stroki se za isti profil pojavljajo različni nazivi), socialni pedagog, ki so opravili dodatno izobraževanje na področju terapevtsko-pedagoškega jahanja in voltažiranja ter pridobili status inštruktorja jahanja. Tudi terapevtsko-pedagoško jahanje se izvaja pod zdravniškim nadzorom. Zdravnik poda mnenje o primernosti jahanja za vsakega udeleženca terapevtskega jahanja posebej.

Comments are closed, but trackbacks and pingbacks are open.